Pa sem ga dočakala. Zadnji dan tega zakletega leta 2020, ki nam je vse do zadnjih dni neumorno streglo s težkimi preizkušnjami. In tudi čisto zadnji dan, ko razum veli, da se stvari ne bodo zasukale na bolje kar čez noč, srce pa vseeno upa, da bo šlo hitro na bolje, je precej drugačen kot pretekla silvestrova.

Zdi se mi, da smo od sredine pomladi čakali, da se leto 2020 konča. Nekje okoli maja smo imeli že vsega dovolj. Naenkrat se je nakopičilo toliko neugodnih okoliščin, da se je kot edina rešitev zdel le popoln reset. Miselni presek, ki sem ga delala v teh zaključnih dneh, mi je dal vedeti, da si pravzaprav o celem preteklem letu ne morem ustvariti neke celostne slike ali najti vsaj kakšnega dela leta, ki bi lahko služil kot oprijemljiv spomin. Vse je bilo obarvano v čakanje, negotovost, strah, razočaranje, nerazumljivost. Ko je vmes posijalo nekaj upanja, takrat, skupaj s poletnim soncem, je tudi to bilo zavito v neprijeten občutek vsega kar lahko sledi. In je sledilo. In najbrž še bo sledilo.

Zato je zame ta zaključek leta vsekakor drugačen. Na mogoče najbolj plastičen način je ta konec leta zame drugačen predvsem v tem, da nisem obkrožena z neštetimi planerji, ki si jih decembra tako rada kopičim v želji, da lično uredim vse stvari za naprej. Da odprem nov list, novo poglavje, za nov začetek. Letos tega nimam.

Okoli mene ležijo planerji preteklega leta, popisani na pol ali skoraj nič, počečkani, neurejeni, kot je bilo neurejeno celotno leto. Ogromno dela od doma, hitri in zmedeni sestanki, na katerih smo si mahali preko kamer, redki obiski pisarne, ki je postala hladna in skorajda pozabljena, namesto poslovnih debat pa pogovori o skrbeh, o nejasni prihodnosti, o reševanju tistega, kar se rešiti da.

V tej odsotnosti planerjev pa opažam tudi neko posebno sporočilo. Da morda ni vedno pametno vse imeti urejeno in pripravljeno, da življenja ne moremo na silo tiščati v planerje in urnike in tabelice. Čeprav bi radi imeli nadzor nad vsem, kar se dogaja okoli nas, življenje vedno izkoplje svojo strugo in se požvižga na naše načrte in pričakovanja. Leto 2020, kakršnokoli je že bilo, je bilo v tem smislu tudi zelo poučno. Dobili smo ostro lekcijo o krhkosti našega reda, o trhlosti našega udobja in tudi o šibkosti naše volje, ko je to udobje enkrat ogroženo.

Zato v 2021 vstopam brez novih planerjev. Počečkani, zdelani, odpisani planerji preteklega leta bodo služili kot opomnik, da moramo življenje včasih samo živeti. Izobilje in udobje, ki smo si ga zgradili, ni tako trpežno, kot smo morda mislili, nenehno iskanje še boljšega, še lepšega in predvsem še več vsega, pa le ni smiselno, če nas lahko že jutri spotakne neka neprijetnost, tragedija ali katastrofa, popolnoma izven naše kontrole.

Planerji so mi vedno bili spodbuda, da ves čas gledam naprej. Zdaj vem, da morda zato nisem znala pogledati naokoli. Videti to, kar je zdaj in ne le tisto, kar bo ali bi moralo biti. Naj se v tem izrazi tudi moja želja za vas v 2021. Da vam trenutek, ki je zdaj, dovoli, da ste srečni. S tistim, kar pride, se bomo pa ukvarjali, ko bo za to čas. In ko bomo imeli nove planerje.