Velika štiridesetica. Sem mislila, da sem psihično pripravljena, pa sem se uštela.

Moji rojstni dnevi mi nikoli niso bili zelo ljubi. Ko so se prikolovratili naokoli, sem jih najraje ignorirala, da so čim bolj tiho zdrsnili mimo. Kolikor se sicer rade volje znajdem na takšnih in drugačnih zabavah, v družbi mojih prijateljic, prijateljev in sorodnikov, pa rojstnih dni nekako nikoli nisem želela obeležiti s čim drugim kot le celodnevno izolacijo od zunanjega sveta, valjanjem po kavču in posledičnim izmenjavanjem spečega in na pol budnega stanja.

Ne vem zakaj, a za rojstni dan me namesto veselja vedno začnejo preganjati temne misli. Ne zato, ker bi se otepala staranja ali si kvarila dobro voljo zaradi kakšne dodatne gubice, ampak predvsem zato, ker me rojstni dnevi venomer zapeljejo v intenzivno introspekcijo. Poglobim se v najtemnejše kotičke moje zavesti in premlevam.

Razmišljam o tem, kako beži čas, ker me številka mojih let na nov rojstni dan vedno preseneti. Kot, da vmes pozabim, koliko let dejansko štejem. Razmišljam o tem, koliko sem uresničila svojih želja. Kaj sem dosegla, česa nisem, kaj sem spremenila na bolje in kaj morda na slabše. Razmišljam, če sem naredila dovolj za ljudi okoli sebe. In če sem naredila dovolj zase. Odgovori, ki jih najdem, mi običajno niso všeč. 

V tej spontani poglobitvi vase se potem vedno znajdem na križišču razočaranja in melanholije, kar pa je mešanica, ki se jo najboljše prebavlja na domačem kavču. Če ne zaradi česa drugega, pa vsaj zato, da ugotovim, kako uspem čisto vsako leto na rojstni dan zabresti v te miselne pasti.

Ker pa se mi je zadnjih nekaj let vseeno zdelo prav, da si kdaj pa kdaj pustim čestitati tudi v živo, sva s prijateljico, ki praznuje v istem mesecu kot jaz, najin rojstnodnevni mesec zaključili z eno pošteno, bogato žurko.

Ta žurka je – čisto tehnično – bila zabava za rojstni dan. A ne na rojstni dan. Ampak kasneje. Z izgovorom, da so v začetku avgusta, ko dejansko imam rojstni dan, ljudje tako ali tako na dopustih. Zato se je ta zabava vedno zgodila kasneje. Običajno čisto na repu meseca, ko so bili ljudje večinoma že doma, jaz pa sem se že dodobra izkopala iz mojih nesrečnih razmišljanj in – vsaj za še eno leto – sprejela svojo obstoječo realnost.

In kakšna je ta realnost? Popolnoma neboleča. Pa me vseeno grizlja nekje v globinah moje vesti. Češ, da je za mano že precej lep del mojega življenja. Da časa za obotavljanje in napake in odkrivanje, kaj je prav in kaj narobe, morda nimam več kaj dosti. Zdaj bi morala vedeti kje sem in zakaj sem tu. Pa si ne upam trditi, da res vem.

Zato zdaj sprejemam dejstvo, da se še vedno učim in še vedno odkrivam. Morda celo bolj kot kadarkoli prej, ker imam drugačna izhodišča in bolj zrel pogled na to, kdo sem in kaj si želim. V tem iskanju in istočasno v borbi za svoj prav in svoja načela, se mi je zabava za veliko štiridesetico kar izmuznila. Vse, kar se je nabralo, vse te nenadne čistke in spremembe, ki so me doletele, so popolnoma prevetrile moje načrte, z njimi pa je odpihnilo tudi zabavo.

Če bi jo vseeno imela – ker razmišljala seveda sem – bi mi bila izsiljena. Nič pristnega ne bi imela pokazati, zabava bi bila samo zavoljo tradicije in trme. Kar pa ni najboljše izhodišče, se mi zdi. Ko bodo stvari spet tako, kot morajo biti, ko bom čutila, da si zaslužim praznovati nekaj več, kot le naravno staranje, bo zabava spet na sporedu.

Morda že letos? Aja, morda pa bodo tokrat ukrepi zaradi koronavirusa namesto mene rekli ‘ne’ … 😊