Ne vem čisto točno, kam je odplaval moj Facebook profil. Zdi se mi, da se je skozi leta ničkolikokrat preobrazil, ker tudi sama nisem vedela, kako točno naj mi služi. S postopnim kopičenjem virtualnih prijateljstev, z ljudmi, ki so daleč od dejanske definicije prijatelja, celo znanca, pa nedvomno Facebook ni več moja primarna spletna mreža za vzdrževanje stikov s prijatelji od blizu in daleč.

Mislim, da sem prvič stopila korak nazaj, ko se je tista številka prošenj za prijateljstva nerazumno višala, na seznamu pa so se znova in znova pojavljali ljudje, ki jih ne poznam in ki zagotovo niso imeli namena, da prek Facebooka ohranjamo kakšne dejanske stike. Tako ali tako je Facebook kot tak že davno prerastel ta koncept.

Sama ga danes vidim kot neko velikansko globalno tržnico, kjer je prošnja za prijateljstvo kot, da bi te nekdo potrepljal po rami in če se nespametno obrneš, lahko zapadeš v takšno ali drugačno prodajanje. Storitev, piramidne sheme, nesramne ponudbe, karkoli. Na Facebooku je danes itak vse dovoljeno.

Nekaj časa sem še vztrajala v romantični ideji, da je Facebook kot nekakšna spletna izbica za druženje s prijatelji, zdaj pa sem to popolnoma opustila. Saj ne, da bi sama vztrajno delala na tem, da svoj profil držim znotraj meja zasebnosti – vendarle sem hotela, da se tam povezujem tudi z ljudmi, ki jih – četudi bolj bežno – spoznam tudi preko službenih potovanj, dogodkov, dela v popoldanskem s.p.ju in tako naprej. Mreženje mi je vseeno zelo dragoceno.

Ampak bolj ko se mrežiš, bolj te tudi Facebook sam ponuja ljudem. Po principu: ‘Hej, morda pa poznaš Karino, saj imata 1 skupnega prijatelja.’ Kar je mogoče fascinantno odkritje, če živiš na vzhodni obali Amerike in ti Facebook odkrije davno pozabljenega sošolca z druge strani kontinenta, v Sloveniji pa mislim da tako ali tako vsi poznamo nekoga, ki pozna nekoga.

Za ljudi, s katerimi imaš na Facebooku vsaj 1 skupnega prijatelja, imaš verjetno tehten razlog, zakaj tudi vidva nista že spoprijateljena. A ker je v neki točki postalo popularno, da preprosto pošiljaš vabila vsem, ki jih Facebook predlaga, se je tista tečna rdeča številka čakajočih prijateljstev skozi leta le kopičila, saj sem sproti potrjevala samo ljudi, ki sem jih dejansko poznala – ali vsaj spoznala.

Kako trapasto od mene! Posledično sem potem parkrat doživela tisto poznano trkanje na slabo vest, ko me je kdo na kakšnem dogodku ali zabavi podrezal, zakaj mu ne potrdim Facebook prijateljstva. Sledilo je moje zelo očitno nelagodje, opravičevanje, razlaganje prav tega, kako jaz vidim Facebook. Da se enkrat za vselej ognem tej neprijetnosti, sem se odločila, da si preprosto vzamem čas in potrdim vse, ki so se nabrali. Pa bo, kar bo.

In kaj se je zgodilo? Ker sem na hitro potrdila toliko čakajočih prijateljstev, je Facebook očitno nagruntal, da si verjetno želim novih ljudi v svoji spletni mreži in me je hipno uvrstil na seznam tisočih novih ljudi, s katerimi imava sedaj 1 skupnega prijatelja in se morava zato nujno povezati.

Zato sem se odločila, da izberem opcijo 2. Opcijo, da svoj Facebook profil prestavim v drugačno funkcionalnost in odslej zbiram sledilce in ne prijatelje. Prijatelje imam drugje. Sledilci so tako dejansko ljudje, s katerimi sem sedaj spletno povezana, bodisi za spontani klepet, za smejanje foram, ki jih objavljajo, za sledenje novicam, za mreženje naprej in za pomoč mreženju drugim. In ker se sledilcev ne potrjuje, moje odlašanje in zamujanje s potrjevanjem ne more nikogar več užaliti ali podati napačen vtis.

Zdaj smo vsi skupaj. Na enem mestu. Povezani. Pa če se poznamo ali ne.