Že večkrat mi je bil jasno predstavljen tisti zabaven paradoks o ženski, ki ima sto parov čevljev, a samo en par nog. A če se z mano pogovarjate o elegantnih čevljih z visoko petko, mora biti jasno, da tu ne bo mesta za logiko in razum. Petke so moja strast. In moja bolečina.
Petke obožujem odkar pomnim. Že kot mala pobalinka sem oboževala tisti prepoznavni zvok udrihanja tankih, elegantnih petk ob trda tla. Zvok, ki ima kopico konotacij. Izraža eleganco, slog, samozavest, prestiž, poslovnost, seksapil. Morda nekdo v tem zvoku prepozna trmo. Morda aroganco. Morda vzvišenost. Vsekakor je to zvok, do katerega je človek težko ravnodušen.
Kolikor se morda zdi, da je ženska ljubezen do čevljev nekaj najbolj stereotipnega in kolikor se morda vsi strinjamo s paradoksom na začetku, ne morem zanikati dejstva, da so mi petke tako integralen del osebnega sloga, da dejansko že vplivajo na moje razpoloženje. Ne samo, kako se počutim, ko nosim petke, ampak tudi kako se moram počutiti, da petke sploh obujem. Nekakšna dvosmerna čustvena naveza, torej.
To je pred časom opazila tudi moja sodelavka in po daljšem opazovanju prišla do naslednjega zaključka: kadar pridem v službo v ‘ravnih’ čevljih, predvideva, da imam slab dan in da je najbolje, če se kar čim prej pobere na teren. Ne bom trdila, da to drži v 100 odstotkih primerov – v zadnjih letih sem na novo vzljubila bolj športno obutev, recimo – vsekakor pa drži, da se moram za petke počutiti – pravilno. Moram biti v elementu. Moram jih čutiti, če se smem tako izraziti.
Čutiti kaj točno? Tisto mešanico samozavesti, zagona in občutka, da želim osvojiti dan. Če se to poklopi, je potem v petkah svet samo še lepši.
In če me kadarkoli kdo vpraša, h kakšnem modnem stilu naj nosi petke, najraje rečem, da gredo petke res (skoraj) povsod. In kar je še lepše … dobra štikla bo naredila še tako dolgočasen ali ponesrečen stajling veliko bolj atraktiven.
