Opogumila sem se. In šla. Z velikim, belim kovčkom, na skoraj polovici moje celotne telesne teže, sem v zgodnjih jutranjih urah tistega hladnega decembrskega dne vstopila v zagrebško letališče in začela pot, ki mi je odprla popolnoma nova obzorja. Sama, za dobra dva tedna, na drugi konec sveta.

Najtežji del solo potovanja je vsekakor odločitev. Ko ozavestiš, da si tega želiš in se dokončno odločiš, pa se moraš samo prepustiti toku. Več premišljuješ, več izgovorov, zakaj to ni pametno, najdeš. Ker lepota solo potovanja se dejansko izrazi šele na samem potovanju. Izstop iz poznanega sveta že kmalu po odhodu preklopi tvoje možgane na drugačen sistem delovanja.

Že ko se je letalo odlepilo od tal, sem vedela – in začutila -, da sem zdaj sama s seboj. Da se lahko prepustim svojim mislim in s to izkušnjo svojo vsakdanjo razdrobljenost med obveznosti, delo, skrbi, stres in ljudi okoli mene vsaj nekoliko vsaj za nekaj časa nadomestim s popolno osredotočenostjo nase.

In v tem je nekaj osvobajajočega. Ko vse rutine in probleme tvoje dejanske realnosti pustiš nekje zadaj, jih seveda ne pozabiš, se pa vsaj zaveš, kako malenkostni – tudi zato, ker so samo tvoji – dejansko so, ko enkrat odletiš iz tega mehurčka.

Jungle swing – strašljivo, a naduživaško!

Bali je bil zame precej logičen izbor. Za potovanje, na katero sem se po zelo dolgem času podala čisto sama, je Bali skorajda optimalen izbor. Dovolj daleč, da čutiš odtujenost od svoje realnosti, dovolj eksotičen, da te potegne v čisto drug svet in popolnoma varen, da se lahko resnično osredotočiš samo na sebe in svojo vpetost v to nepozabno izkušnjo.

Danes, ko lahko z nekaj introspekcije in vsaj malce objektivnosti gledam nazaj na ta podvig (in se, istočasno, že veselim naslednje takšne avanture), prednosti solo potovanja najlaže izpostavim tako, da odgovorim na najpogostejše pomisleke, ki sem jih slišala, preden sem odpotovala na Bali.

»Ti ne bo dolgčas, ker boš ves čas sama?«

V bistvu si na solo potovanju ves čas obkrožen z ljudmi, ki so pripravljeni podeliti par besed, ponuditi kakšen nasvet ali deliti svojo potovalno izkušnjo. Zdi se, da solo potovanja sploh niso tako redek pojav. In kar je še dodaten bonus – ljudje, ki te obkrožajo, so tam, ko jih potrebuješ, vedno pa si brez slabe vesti lahko vzameš čas samo zase. Ker nihče od tebe nič ne pričakuje in nič ne zahteva.

»Te ni strah potovati sama?«

Odločitev ni bila lahka, je pa postajala lažja s tem, ko sem se v glavi dejansko odločila, da to izpeljem. In ne, ni strašljivo. Ko si potegnjen v nek drugi svet, pozabiš na omejenost razmišljanja in dovoliš, da se ti zgodijo lepe, pozitivne stvari.

S tem odkriješ, da svet ni poln bav bavov, kar te posledično naredi bolj samozavestnega, močnejšega in tudi bolj sproščenega.

»Kaj boš počela, če boš sama?«

Enostavno: vse, kar si želim. Ker ni bilo nikogar, ki bi se mu morala prilagajati. Popolnoma sem se lahko posvetila Baliju, odkrivala kotičke, ki so me dejansko zanimali in spreminjala svoje načrte iz minute v minuto, če sem tako hotela. Ubrala sem svoj ritem in resnično uživala na vsakem koraku.

»Kako bodo ljudje gledali na žensko, ki potuje sama?«

V bistvu kot solo popotnik deluješ lokalnim ljudem veliko bolj dostopno. Ljudje prijazno pristopijo in te vprašajo, če si želiš družbe in nikogar ne moti, če je odgovor ‘ne’. A na koncu vsekakor spoznaš veliko več ljudi, ki so se v tistem času znašli na istem kotičku sveta kot ti, kot bi jih, če bi potoval z družbo in si tako svoj družbeni krog že pripeljal s sabo.